Zbirka informacij za delo na daljavo

Splošno pravilo je, da je delavec, ki dela v več kot eni državi članici, vendar opravlja ” znaten del” svojih poklicnih dejavnosti v državi stalnega prebivališča, vključen v sistem socialne varnosti v državi stalnega prebivališča[1].

Indikativni dejavniki za “znaten del” dejavnosti zaposlenega znašajo vsaj 25 % delovnega časa in/ali dohodka v razumnem obdobju.[2] Ta prag je določen v zakonodaji EU in se uporablja v vseh državah članicah, čeprav države članice te ocene morda ne uporabljajo popolnoma usklajeno. Natančneje:

• Ker je 25-odstotni prag določen z uredbo EU, se uporablja po vsej EU, države članice pa ne smejo odstopati z določitvijo višjih ali nižjih pragov.
• Ker so za oceno, ali je 25-odstotni prag dosežen, odgovorne države članice, lahko v praksi posamezne države članice to oceno izvedejo različno (zlasti ker sta delovni čas in plačilo le „indikativna dejavnika“ in ne določata, ali je 25-odstotni prag dosežen).
• Glede na strogo 25-odstotno pravilo pa v praksi med državami članicami ne bi smelo biti večjih razlik, čeprav upravne prakse posameznih držav članic morda niso javne.

Če na primer delavec opravlja „znaten del“ (tj. vsaj 25 %) svojih poklicnih dejavnosti v državi članici, v kateri ima njegov delodajalec sedež ali poslovno enoto, preostalih 75 % časa pa dela na daljavo v eni ali več drugih državah članicah, za delavca še naprej velja sistem socialne varnosti države članice njegovega delodajalca.

Če pa delavec običajno opravlja “znaten del” svojih dejavnosti v državi članici, v kateri ima stalno prebivališče, in le občasno dela na daljavo v državi članici, v kateri ima sedež njegov delodajalec, bo delavec vključen v sistem socialne varnosti države članice stalnega prebivališča.

Na primer, če je posameznik zaposlen v Španiji in manj kot 25 % časa dela na daljavo na Portugalskem, bo še naprej vključen v špansko socialno varnost. Če pa se 60 % poklicnih dejavnosti zaposlenega opravlja na Portugalskem, se uporablja portugalski sistem socialne varnosti.

[1] Člen 13(1)(a) Uredbe (ES) št. 883/2004.

[2] Člen 14(8) Uredbe (EU) št. 987/2009. Ocena se opravi za naprej na podlagi naslednjih 12 mesecev (člen 14(10) Uredbe (ES) št. 987/2009).

Ne, na podlagi zgoraj opisanih pravil lahko za delavca, ki dela na daljavo, hkrati velja zakonodaja o socialni varnosti le ene države članice. Za delavca na daljavo ne more veljati zakonodaja o socialni varnosti v dveh različnih državah članicah.

To je odvisno. Obrazec A1 ni potreben za krajša obdobja dela na daljavo; zadostuje evropska kartica zdravstvenega zavarovanja („EKZZ“). Če pa delo na daljavo postane redno in predstavlja znatno število dni na leto, mora delodajalec/delavec zaprositi za obrazec A1.

Ali je te formalnosti mogoče izpolniti na spletu?

Evropska komisija je sprejela vrsto ukrepov za lažje digitalno usklajevanje socialne varnosti.

Ne še. A s prihodnjo uvedbo digitalne identitete EU lahko pričakujemo digitalne različice dokumentov, kot je na primer evropska zdravstvena izkaznica.

Če delavec na daljavo preživi več kot 25 % svojega časa v državi članici, ki ni država članica, v kateri je zaposlen, se veljavna zakonodaja o socialni varnosti prenese na državo, v kateri preživi ta čas.

Da, če za delavca velja tuja shema socialne varnosti (tj. zakonodaja o socialni varnosti v državi članici, ki ni država članica, v kateri je delodajalec registriran ali ima sedež), se mora delodajalec registrirati v tej državi članici in tam plačevati prispevke za socialno varnost.

Da, od julija 2023 obstaja nov večstranski okvirni sporazum za čezmejno delo na daljavo (“okvirni sporazum“)[1]. Države, ki so podpisale sporazum, so navedene tukaj.[2] Okvirni sporazum zajema države članice EGP in Švico.

[1] Okvirni sporazum o uporabi člena 16 (1) Uredbe (ES) št. 883/2004 v primerih običajnega čezmejnega dela na daljavo.

[2]Države podpisnice od februarja 2024: Avstrija, Belgija, Hrvaška, Češka, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Lihtenštajn, Luksemburg, Malta, Nizozemska, Norveška, Poljska, Portugalska, Slovenija, Slovaška, Španija, Švedska in Švica.

Okvirni sporazum se uporablja za zaposlene v čezmejnih primerih, tj. tiste, ki delajo za delodajalca s sedežem v eni državi članici, medtem ko živijo in delajo v drugi državi članici, če so izpolnjeni določeni pogoji. Obe državi članici morata podpisati okvirni sporazum.

Okvirni sporazum omogoča, da so delavci na daljavo zavarovani za namene socialnega zavarovanja v državi svojega delodajalca, pod pogojem, da se s tem strinjata tako delodajalec kot zaposleni/delavec na daljavo. Ta možnost je na voljo zaposlenim, ki preživijo več kot 25 %, vendar manj kot 50 % svojega delovnega časa v državi članici stalnega prebivališča, vendar večino svojega delovnega časa preživijo v državi članici, v kateri ima delodajalec sedež.

Okvirni sporazum v bistvu določa izjemo od pravil rednega usklajevanja, ki določajo, da za delavce na daljavo (in njihove delodajalce) velja sistem socialne varnosti v državi stalnega prebivališča zaposlenega, pod pogojem, da delavec v tej državi opravlja “znaten del” svojih poklicnih dejavnosti (tj. vsaj 25 % delovnega časa ali dohodka), kot je navedeno zgoraj. To pravilo delavcem na daljavo omogoča, da povečajo čas, ki ga preživijo v državi stalnega prebivališča, ne da bi delodajalcu v drugi državi članici nastala obveznost plačevanja prispevkov za socialno varnost v tej državi.

Delavec na daljavo bo upravičen do socialnega zavarovanja v državi članici, v kateri ima sedež njegov delodajalec, in ne v državi članici njegovega stalnega prebivališča, kot je dovoljeno v okvirnem sporazumu, le če bodo izpolnjeni določeni pogoji. Ti pogoji, ki so kumulativni, so naslednji:

• Delavec mora imeti stalno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri se nahaja registrirani sedež ali poslovna enota delodajalca.
• Delavec mora delati med 25 % in 50 % svojega časa v državi stalnega prebivališča in večino svojega delovnega časa, torej več kot 50 %, preživeti v državi, v kateri ima sedež njegov delodajalec.
• Delavec in delodajalec se morata strinjati, da se bosta odločila za pravila iz okvirnega sporazuma, ki odstopajo od pravil koordinacije za čezmejne delavce na daljavo (tj. z nadaljnjim zagotavljanjem socialne varnosti v državi, v kateri ima delodajalec sedež).

Upoštevajte, da okvirni sporazum velja samo za “delavce na daljavo”: zaposleni morajo med opravljanjem svojega dela ostati povezani z delovnim okoljem delodajalca prek digitalne povezave (IT povezava). Okvirni sporazum ni omejen na delo na daljavo na domu; delo se lahko opravlja kjer koli v državi prebivališča, dokler se uporablja digitalna povezava.

Če so zgoraj navedeni pogoji izpolnjeni, mora delodajalec/zaposleni zaprositi za obrazec A1, ki služi kot dokazilo, da se uporablja zakonodaja o socialni varnosti države članice delodajalca. Vloga za obrazec A1 mora biti vložena v državi članici, v kateri ima delodajalec sedež.

Okvirni sporazum se uporablja od 1. julija 2023. Vloge za obrazec A1, vložene pred 1. julijem 2024, imajo lahko retroaktivni učinek le do 1. julija 2023 (ali do datuma, ko je država članica podpisnica podpisala okvirni sporazum, če je to po 1. juliju 2023), pod pogojem, da so bili prispevki za socialno varnost plačani v državi članici, v kateri ima delodajalec sedež. Po tem prehodnem obdobju (leto, ki se konča 1. julija 2024) ima lahko vloga za obrazec A1 retroaktivni učinek le do treh mesecev.

Davek na dohodek ni urejen na ravni EU. Pravila o davku na dohodek, ki se uporabljajo za čezmejne delavce (tj. delavce na daljavo ali napotene delavce), so zajeta v dvostranskih sporazumih med državami članicami.

Nekatere države nalagajo obveznost poročanja o davku na dohodek, tudi če ni treba plačati davkov. Vsak dvostranski sporazum vsebuje posebne informacije o tem, o čem je treba poročati. Na splošno je treba poročati o svetovnem dohodku delavca na daljavo (vključno z dohodkom, prejetim v državah, ki niso država stalnega prebivališča).

Na splošno ne, saj sta v takem primeru država prebivališča in država, v kateri se delo opravlja, enaki.

Za delavce na daljavo se uporablja delovno pravo države članice, v kateri ima delodajalec sedež. Na splošno bo to potrdila pogodba o zaposlitvi med delodajalcem in zaposlenim.

Ne, za delavce na daljavo lahko naenkrat velja samo delovna zakonodaja ene države članice.

Ne, izjava o napotenih delavcih se zahteva samo v primerih, ko delodajalec pošlje delavca v tujino na posebno nalogo, kot je opisano zgoraj.

Po treh mesecih prebivanja v drugi državi članici je v večini držav članic obvezna prijava posameznika pri lokalnih organih. Dodatne informacije za posamezno državo so na voljo tukaj.

Da. V takem primeru se mora družinski član, ki ni državljan EU (tj. delavec na daljavo), prijaviti v državi članici gostiteljici, da pridobi dovoljenje za prebivanje kot družinski član državljana EU, ki tam tudi prebiva. Za družinske člane, ki niso državljani EU, je obvezna prijava bivanja, daljšega od treh mesecev.

Družinski člani državljanov EU, ki niso državljani EU, imajo enake pravice kot državljani EU, če prebivajo z državljanom EU v isti državi članici.
Družinski člani državljanov EU, ki niso državljani EU, imajo enake pravice kot državljani EU, če prebivajo z državljanom EU v isti državi članici. V praksi ta ureditev pomeni, da za družinske člane, ki niso državljani EU, ne veljajo formalnosti za pridobitev delovnega dovoljenja, če prebivajo v isti državi članici kot njihov družinski član iz EU.

Če pa se družinski član, ki ni iz EU, odloči za samostojno delo na daljavo v drugi državi članici (tj. brez spremstva družinskega člana iz EU), njegova pravica do prebivanja ni več povezana z njegovim statusom družinskega člana državljana EU. V tem primeru je odgovor na zgornje vprašanje „ne“: če družinski član državljana EU, ki ni državljan EU, več kot tri mesece dela na daljavo v drugi državi članici, ne da bi ga spremljal družinski član iz EU, mora v državi članici gostiteljici zaprositi za dovoljenje za delo/bivanje.